Pred 30 leti, ko sem začel trenirati judo,  me niso zanimala tekmovanja. Bolj me je navduševal  duh borilnih veščin, ves misticizem, ki je povezan s to sfero. Kljub temu sem nekako zdrsnil tudi v tekmovalno sfero, ker me je trener določil, da moram tekmovati, čeprav sam te želje nikoli nisem izrazil. Ker je potrebno avtoritete ubogati, sem pač hodil na tekmovanja in celo dosegal kar dobre rezultate.

Tako me je preko športa zagrabilo kolesje zahodnega načina razmišljanja in seveda tudi delovanja, ki ga je možno povzeti s tremi olimpijskimi besedami: Hitreje, višje, močneje! To kolesje premore svojo hitrost, hitrost pa ubija, na cestah, v službah in še kje.

plezalec

Je “hitreje, višje, močneje” res moto, po katerem želimo živeti ali smo tako programirani z določenim namenom?

Na začetku decembra sem razmišljal, da bi organiziral še eno mozaično delavnico in še dobro, da sem pred tem na delavnici naguala Uchuja, ki poučuje moderni šamanizem (http://slo.arianasyard.com/2014/01/03/samanska-delavnica-z-nagualom-uchujem-16-2-2014/), izvedel za vajo, ki se ji reče »branje energij dneva« (opis vaje: http://www.sensa.si/osebna-rast/samanizem-za-vsak-dan/zakaj-na-samansko-pot/ ). Vaja, vsaj tako jo jaz dojemam,  človeku omogoča, da dobiva znake iz okolice, ki so zanj ključnega pomena. Teh znakov je bilo res precej in vsi znaki so mi na tisoč in en način govorili: »Lisac, ustavi se, upočasni ritem življenja, drugače….!«

In sem to res storil. Črtal sem decembrsko mozaično delavnico iz svojega miselnega sveta in moto »hitreje, višje, močneje« sem zase modificiral. »Počasneje, z občutkom in z minimalno nujno silo« je moj novi moto, ki se ga šele učim. Tako sem naletel na Oshotovo vajo, kjer predlaga, da bi mogel za nekaj časa vse delati s polovično hitrostjo, torej bistveno bolj počasi, kot sicer. Si to že kdaj poskusil/a? To je za vse, ki smo precej storilnostno naravnani prav zajebano!

Hotel sem upočasniti hojo in sem se že po nekaj korakih zalotil pri tem, da hodim spet v »olimpijski« hitrosti. Podobne procese sem doživljal pri svojem hobiju bone carvingu (ne gre za smučanje s kostmi, ampak za umetniško oblikovanje kosti, školjk in podobnih materialov). Načelo »hitreje, višje, močneje« mi je velelo, da moram delati obeske hitreje, povečati produktivnost, sestaviti cel poslovni načrt, takoj narediti reklamo, temu primerno posodobiti spletno stran…. Halo! Spet tale jebeni olimpijski moto!

Potem sem pred dnevi na bone carving skupini na facebooku naletel na možakarja, ki je svoje obeske delal namerno brez strojčkov, zato, da je lahko, tako je vsaj napisal v procesu užival. To mi je dalo misliti in poskusil sem še sam zavestno upočasniti in tudi »detehnizirati« celoten postopek izdelovanja obeska in bil sem prav zadovoljen s procesom, ker počasni gibi upočasnijo tudi misli, dokler jih ne ustavi. Tako ja nastal list monstere, v zelo sproščenem, tai či-jastem vzdušju , pooočaaaaasi!

Monstera 01

Včeraj sem se odločil za projekt, ki bi ga lahko z ustreznimi strojčki naredil v dveh urah, ampak, naredil ga bom na tradicionalen, počasen Oshotov način, ročno, meditativno.

Kako vam uspeva ustavljanje časa, upočasnitev življenjskega ritma?

***

Podobni članki:

PS: Vljudno vabljen/a, da se prijaviš na newsletter, preko katerega obveščam vse v bazi, ki jih zanima divji miks mozaičarstva, duhovnosti, umetnosti, zdravega načina življenja in še česa.