Z Mojco se poznava že več let. Hitro sva se začela tikati, saj sva bila od vsega začetka na isti frekvenci. Iz občasnih »čvekov« se je rodila zamisel za ta intervju. Njene ilustracije so preprosto čudovite, pravljične in pogosto je za kvalitetno ilustracijo še mnogo bolj kvaliteten človek, oziroma umetnik, kar za njo gotovo drži. Preberite si njene izvirne, iskrene in odštekane odgovore na moja vprašanja, uživali boste v branju …in seveda gledanju njenih barvitih ilustracij.
Robert Lisac: Ilustratorjev je malo morje, vendar malo takšnih, ki premorejo svoj izoblikovan slog. Ko sem prvič videl tvoje ilustracije, sem opazil točno to, da ti to premoreš. Kako si prišla do te točke?
Mojca Fo: Ilustratorjev je malo morje, kakor je malo morje vseh v različnih poklicih. Hahah. Ne vem, pojma nimam, kako sem prišla do te svoje slikarske prepoznavnosti. Menim, da se z nečim v sebi rodiš. Nekaj nosiš skorajda blazno s sabo. Če se opazuješ, čepustiš, da ti energija nekako zajame to polno žlico, za katero si rojen, je to to. Recimo temu talent. Potem pa piliš, brusiš, drgneš, kakor Ti svoje mozaične ploščice, do nezavesti in čez. Mislim, da pomagajo tudi razmere v otroštvu, recimo. Moj oče je bil kipar Ivan Sekulič Ferdo, mama Anka pa oblikovalka stekleničk za kozmetiko, doma smo imeli vedno veliiiko knjig o umetnosti, sama sem si pri dveh letih pol nažigala glasbo na gramofon, … Nek tak konglomerat danosti je, ki te vrže v tebi lastni svet. Zakaj pa rišem tako, kot rišem, ne vem. Rada imam pravljične svetove, vedno sem živela na nekaj kvadratnih metrih in morda zato skrčila vse na nekaj kvadratnih centimetrov, ahah;)
Robert Lisac: Zelo zanimivo. So te pikice in zvezdice, ki delujejo tako filigrano in ilustracijam dajo poseben pravljični pridih tvoj prepoznavni znak? Kako si prišla do tega elementa?
Mojca Fo: Te pikice, res je, pravijo vsi, so moj prepoznavni znak. Zopet ne vem, kakšen naj bo zadovoljiv odgovor. Začela sem pravzaprav slikati po zvezkih že kot mula. Pri 11., 12. letih so bili moji učbeniki in zvezki strašljiva mešanica risb, narejenih v vseh barvah in z vsemi mogočimi in nemogočimi pisali, celo črtali za oči, modre, rjave, črne barve, drobne slike in sličice, ki so se kakor pajkova mreža razpletali po vsem, čemur se je še lahko reklo papir. Vzorci razpihaniega črnila iz bombic so me navdihovali. Iz njih sem slikala vzorce, bitja. Kasneje nekoč se mi je polilo vino. Takoj sem imela narejeno svojo najboljšo pošast do sedaj. Še vedno v kamnih, v stenah, v kovini, ki ni čisto gladka, prepoznavam bitja. Na milijone jih je. Vsak dan, ko grem domov, se zazrem v dvigalu v nekaj kvadratnih centimetrov kovine in najdem drugo bitje. Oblaki prav tako so zame prava drama. Pa voda in skale. Vse. Morda želim vse te strukture podzavesto nekako s pikicami sestavljati v svetove, čeprav prav tega, kar vidim, v bistvu sploh ne slikam, pa sem že dostikrat pomislila na to. Včasih iščem figure, ki so bile tam, na kamnih, na istih centimetrih, pa jih ne najdem več, potem morda zopet jih in se razveselim. To so večinoma zelo fantastična bitja, tudi stavbe,… hahah.
Robert Lisac: Kako poteka tvoj delovni dan? Ga lahko malce opišeš?
Mojca Fo: Moj delovni dan se začne ob 6.00. Takrat vstanem, pojem zajtrk, se naklepetam z domačimi in odškripam s kolesom na delo. Začnem ob približno 7.00 torej. Navijem si glasbo, navadno kaj japonskega, včasih tudi kaj popolnoma ne mirnega in si stisnem barve na krožnik ali jih odvijem iz folije, če so še ostale od prejšnejga dneva. Zadiham, malo potelovadim, se usedem, razmišljam in začnem. V bistvu je slikanje kot neke vrste kaligrafija. Bolj, ko si sproščen, manj obremenjen in bolj, ko se zabavaš, boljša slika nastane. Potem vmes odgovarjam na elektronsko pošto, si skušam urediti sestanke z založbami, urejam papirje, kaj pofotografiram, se priklopim na facebook, pa zopet uidem k barvam in mislim. Po končanem delu ob 14h imam navadno velik padec energije. Takrat grem domov in se zakopljem v solato ali podobno, grem na Rožnik ali se preprosto naspim. Ob 17 grem pogosto zopet nazaj v atelje, kjer delam do 20h. Zelo rada delam ob sobotah in nedeljah. Če je le mogoče, se zaprem za cel dan in delam v popolni tišini. Takrat, kadar potrebujem zares veliko koncentracije, izklopim še glasbo in samo diham in plešem s čopiči. Si pa skušam sicer vseeno vzeti vikende proste, vsaj pol dneva vsak dan, za sprehode in obhode gozdov, mest, kakorkoli. Včasih sem ogromno delala ponoči, sedaj raje vstajam zgodaj, celo ob 4.00 večkrat. Takrat premišljujem in sestavljam zgodbe.
Robert Lisac: Potem pa pravijo, da umetniki nimajo discipline. Brez discipline in vztrajnosti se pri nas nikamor ne prileze. Ko sem te zadnjič obiskal v ateljeju, sem opazil cel kup morskih ilustracij, ribice, kiti, lahko poveš kaj več o tem projektu?
Mojca Fo: Verjamem v disciplino. In v sprostitev. Vsega po malem. In veliko ljubezni. Glede rib. Ribe so nekako ena mojih šibkih točk v več pogledih. Če preidemo na projekt, je bilo pa to slikanje za knjigo Kiti plavajo počasi/Whales swim slowly avtorja Esada Babačića.Projekt je nastajal skoraj dve leti. Razvijala sem sliko za sliko, veliko je bilo pogovorov. Nekaj ilustracij je narejenih v tehniki sitostiska, ostale v akrilni trehniki.Bil je kar zahteven projekt.Ilustracije so sprejete na Bienale ilustracije 2014 v Cankarjevem domu.
Robert Lisac: Kar nekaj mojih sorodnikov je tudi izvedelo za ta projekt, kar pomeni, da se dober glas hitro širi. Kje se da to knjigo nabaviti?Komu je namenjena?
Mojca Fo: Ker je knjiga izdana v samozaložbi in je Esad sam kril stroške tiska, se jo trudimo prodati sami, kar pomeni, da se jo da zaenkrat dobiti preko njegove spletne strani: www.esadbabacic.si in v nekaterih knjižnicah. Knjiga je v bistvu družinska knjiga, namenjena otrokom, vendar nekako tako, da jo listajo skupaj s starši. Ker je in ni enostavna. Je kratka, vendar taka, da se ob njej lahko veliko pogovoriš.
Presenetili so me odzivi otrok na morju, kamor sem knjigo nesla. Lepooo je bilo. In matere učiteljice, ki sem se jih bala, stroge, prizemljene, so zelo dobro reagirale. Škilila sem izza šotora in videla te male in večje obraze, kako so v naročju držali knjigo in sebe ter si imeli veliko povedati. Neprecenljivo. Tudi v Mestni knjižnici je knjiga že na voljo za izposojo in gre kar naprej kaka ven, v svet. Lepooo še enkrat.Reprodukcije, ker me ljudje včasih vprašajo, je mogoče naročiti pri meni preko spletne trgovinice.
Robert Lisac: Če sem te prav razumel, že nekako tradicionalno vsako leto pripraviš prav poseben koledar. To počneš tudi zdaj, v tem obdobju. Kako si ga zastavila letos?
Mojca Fo: Ja, tisk avtorskega koledarja je sicer neke vrste norost, ki mi vsako leto požre ogromno časa in tudi denarja, vendar vztrajam pri izdaji tega stenskega “vrtirepa”. V njem naredim nekakšen prerez lesenčic, kot jim rečem, ki sem jih naredila preteklo leto. Koledar je letos 14-listni, dimenzij 20x40cm, pokončni. Na polovici formata je slika, polovico zavzemajo prostori za pisanje. Letos sem uvedla še nekakšen kviz, nekakšno igro. Vsak mesec se računalniško povežeš na mojo internetno stran na Koledarski izziv. Tam bo nekaj poučnega, nekaj zabavnega, nekaj izzivalnega, nekaj vprašanj in misli.
Letos bom imela prvič tudi predstavitev zadaj, nekaj napisano o sebi, o svoji filozofiji in tako naprej. Kratko in jedranto. In kup slik preteklega leta, še drugih, iz knjig, z razstav,…
Koledar izdajam v nakladi 300 izvodov, je v slovenski in angleški različici skupaj, z vsem glavnimi slovenskimi in splošnimi prazniki, primernimi za evropski prostor.
Robert Lisac: Od hudiča si! Khm, oprosti, božanska umetnica!
No comment. Pa bom sprejela pohvalo! Včasih se počutim kakor kakšen stroj za zbiranje podatkov. Ampak paše. Če vidim na kateremkoli področju svojega življenja napredek, toliko bolje. Če slike komu kaj pomenijo, če podarijo zgodbo in nasmeh, odlično. Božansko, hahah!
Robert Lisac: No in kje lahko Slovenci nabavijo tvoje slike in slovenski umetniški koledar slovenske umetnice?
Mojca Fo: Tule je link za koledar, najbolj zanesljivo. Klik in pok! Pa je paketekna poti, od 16.10. naprej.http://mojcafo.shopamine.si/koledarji/stenski-koledar-wall-calendar/i_43_stenski-koledar-2015-wall-calendar-2015
In v Založbi Mladinska knjiga v Konzorciju na otroškem oddelku, pa v Iki in v Slaščičarni Galeriji Grad v Rožni dolini, kjer imam atelje.Imam tudi voščilnice,te bodo ali so na vseh mestih, ki jih bom objavila tudi na spletu.
***
PS: Na spletni strani www.robertlisac.com si lahko snamete brezplačno e-knjigo MOZAIK – PRIROČNIK ZA ZAČETNIKE. Ko se naročite na moje e-novice, kjer bo enkrat mesečno govora o mozaičarstvu in umetnosti, dobite kodo, s pomočjo katere si lahko snamete ta elektronski priročnik in tudi vse ostale e-knjige.