Nekega znanega kitarista je na začetku njegove uspešne glasbene poti kritiziral njegov učitelj, češ, da stlači bistveno preveč not v eno pesem in da mu ni treba v treh minutah pokazati čisto vsega, kar ve in zna. Kitarist je nasvet upošteval. Danes je znan po tem, da raje zaigra kakšno noto manj kot preveč. V svetu, v katerem živimo, ni samo preveč not, tudi preveč besed, preveč praznega blebetanja in premalo premora, tišine, med posameznimi stavki.
Lao Ce, znan kitajski modrec, je že pred nekaj stoletji zapisal: »Kdor ve, ne govori, kdor govori, ne ve.« Nekaj je na tem.
Zato imam v avtu raje izklopljen, kot vklopljen radio. Zato mi več pomeni dopust v divjini kot v velemestih, kjer je kvota takšnih ali drugačnih besed, ki jih je tam človek deležen, precej visoka, previsoka. Zato imam v kadi glavo raje pod vodo, kot nad vodo.
Če mi gre na živce neomejeno in nekontrolirano blebetanje drugih, potem je logično, da je to vzajemna stvar. Verjetno, ne, skoraj gotovo, tudi jaz kar pogosto govorim preveč. Ta misel me je prešinila pred kratkim na treningu, ko sem svojim borcem na dolgo in široko razlagal tehniko. Razlaga bi lahko bila bistveno krajša. Moji borci bi lahko na ta račun odnesli več od treninga, ker bi imeli več časa za praktično vadbo.
V svetu, v katerem živimo je res preveč besed, preveč praznega blebetanja in premalo premora, tišine. Zato bom upošteval strica Ceja in utihnil.