Pri Tim Ferrissu sem zasledil vajo, ki izvira iz filozofije stoicizma. Je zelo zanimiva. Vprašanje pa je, če je primerna tudi za umetnike in ustvarjalce. Gre pa tako: Predstavljaj si najhujše, kar se ti lahko zgodi in živi na ta način en teden!
Tim Ferris pravi, da se v tem času, ko prakticira to vajo stoicizma, oblači in prehranjuje zelo preprosto. Če je treba, pa kdaj tudi preskoči kakšen obrok. Vse to počne, da bi videl, da življenje ne bi bilo tako nevzdržno, če bi mu kdaj tudi kaj spodletelo in če bi pristal na dnu. Še vedno bi imel streho nad glavo in nekaj za jesti. Če sem Tima prav razumel, si na ta način nekako ustvari situacijo, s pomočjo katere izniči vse svoje strahove in si zmanjša pritiske, ki si jih sam ustvarja s pričakovanji, ki jih goji sam do sebe.
Res je, da nikoli nisem bil in nikoli ne bom docela razumel situacije, v kateri se nahaja Tim Ferriss in zakaj ima to potrebo po tovrstnih pristopih, pa vendarle se mi zdi ideja zanimiva. Vprašanje pa je, če je primerna za vse nas?. Morda bi res morali za kakšen teden živeti tako, kot si to predstavljamo v svojih najhujših scenarijih, da bi dojeli, da se imamo v tem trenutku res dobro in da bi začeli ceniti ne samo to, kar imamo, temveč tudi to, kar se nam ves čas dogaja in seveda ljudi, ki nas obdajajo.
Edino, kar me pri celotnem eksperimentu moti, je to, da mnogi umetniki na ta način ne živijo samo en teden, ampak pogosto več let ali celo življenje. S tem želim povedati, da že živijo svojo nočno moro in ne verjamem, da bi jim ta vaja koristila, čeprav je res, da je lahko vsaka situacija še hujša kot obstoječa, v kateri se trenutno nahajamo.
Težava je v tem, ker se Tim nahaja v povsem drugačnem izhodiščnem položaju kot takšen umetnik, kajti, ko je eksperiment končan, je Tim morda res malce olajšan, ni ga več tako strah, če mu kaj v prihodnosti na kakšnem področju ne uspe tako, kot si to morda želi, skratka vrača se v neko varno bazo, umetnik pa ne.
Situacija se mi zdi zelo podobna kot pri minimalizmu, lahko je reči nekomu, ki ima vsega polno rit, da se bo odrekel krame, da bo začel živeti bolj preprosto, da si bo začel poenostavljati življenje, kot nekomu, ki že od vsega začetka nima nič in nima kaj reducirati. S tem želim povedati, da je pri bogatašu minimalizem prostovoljna izbira, pri revežu pa pogosto prisilna oblika življenja. Za prvega je minimalizem ideal, za drugega prekletstvo, ker si želi samo normalen standard in normalno življenje, ne pa praznih sob brez pohištva in prazen želodec, ker je iz tega že doktoriral.
Podobna situacija je prisotna tudi tukaj, če bi umetniku, ki že živi nočno moro svetovali, naj poskusi s Timovo enotedensko vajo stoicizma. Takšne in podobne neprimerne ezoterične nasvete pogosto podajajo socialne delavke in psihologinje, ki so bile celo življenje vatirane in se še nikoli niso zares srečevale s stiskami, ki jih preživljajo umetniki in ustvarjalci. Tudi sam sem bil deležen takšnih nasvetov, ko sem bil najbolj na dnu. Da, drži, mnogi pristajajo na to, da so na dnu, se ne trudijo, se ne borijo, so apatični. Druga situacija pa je, če si človek želi samo normalnega življenja, če se bori, če išče poti in jih ne najde, pa ne zato, ker bi bil len, neumen, nesposoben, temveč zato, ker je danes v času informacijske tehnologije na voljo toliko informacij, da je zelo težko najti zares tisto ta pravo, ki v danem človeku pomaga splavati na površje.
Človek, ki se bori, ki išče rešitve ima seveda samo omejeno količino energije in takšno iskanje v takšni situaciji je lahko zelo utrudljivo in takrat ne pride v poštev Seneka, niti Timov enotedenski izziv zavestnega in prostovoljnega pesimističnega življenja, temveč preizkušanje pristopov, ki delujejo. Vsak še tako majhen uspeh je v takšni situaciji gorivo, ki umetnika ali ustvarjalca poriva na površje. Vsak uspeh je kot balon, ki je napolnjen z zrakom, ki nas vleče iz globin proti površini. Več, kot je teh balonov uspeha, hitreje se pomikamo proti površini iz temnih globin proti svetlobi, kjer lahko končno zadihamo.
Ker sem vse to izkusil na lastni koži, sem začutil močno potrebo po tem, da umetnikom in ustvarjalcem ponudim delavnico za umetnike, ki želijo zaslužiti več! (21.5.2016 v Ljubljani), saj kot umetnik točno vem, kako umetniki delujejo, pa hkrati tudi vem, kje so največje ovire in težave, ker sem skozi vse to šel tudi sam. V takšnih trenutkih je stoicizem odveč, vsaj meni. Zato želim pomagati umetnikom in ustvarjalcem, ker smo mi tisti, ki vnašamo v sivi vsakdan pisano paleto barv. Kaj bi bilo življenje brez slik, umetniških fotografij, brez Hundertwasserjeve hiše, brez Mone Lize? Kakšno bi bilo otroštvo brez risank, brez pravljic, otroških gledaliških predstav in pesmic? Umetniki in ustvarjalci, vseeno, ali ustvarjajo s čopičem, računalnikom ali z besedo, so kreativne duše, ki napajajo družbo z lepim! Čas je, da se začenjamo zavedati naše lastne vrednosti in da nehamo živeti nenehno nočno moro. Čas je, da začenjamo postavljati pravo ceno za naše umetniške izdelke, ki jih ustvarjamo! Tukaj dobite brezplačno e-knjigo KAKO DOLOČIŠ PRAVO CENO SVOJIH UMETNIŠKIH IZDELKOV: http://www.robertlisac.com/e-knjige/
Čas je, da si predstavljaš najboljše, kar se ti lahko zgodi in živiš na ta način en teden! Če ti bodo rezultati po enem tednu všeč, lahko ta pristop podaljšaš seveda na celo življenje! 😉
PS: Zelo vesel bom tvojega komentarja, ki ga lahko vpišeš v spodnje okence. Če želiš dobiti brezplačno e-knjigo KAKO DOLOČIŠ PRAVO CENO SVOJIH UMETNIŠKIH IZDELKOV, klikni na to povezavo: http://www.robertlisac.com/e-knjige/
Podobni članki:
- Tukaj dobite brezplačno e-knjigo KAKO DOLOČIŠ PRAVO CENO SVOJIH UMETNIŠKIH IZDELKOV: http://www.robertlisac.com/e-knjige/
- Ne odlašaj s sanjami do penzije!
- Na obisku pri slikarju Janu
- Suzana Lipar – umetnica, ki ustvarja mozaike iz jeansa