Raje bi imel dva julija kot en december. Mesec december mi gre na živce in sem zelo vesel, da je minil. Vsa narava se pozimi umiri, nekako obrne vase in nabira moč za prihodnje leto, le človeštvo pa amfetaminsko naspidirano dirja točno v nasprotno smer. Nič umirjanja, nič nabiranja moči, temveč šprinti od ene mize do druge, od ene zabave do druge, od enega popivanja do drugega.

Tistim, ki jim to paše,naj to počnejo še naprej, ampak vsako leto so čokoladni vrli možje prej v trgovinah, pa vsa ta decembrska histerija se iz leta v leto krepi, stopnjuje, daljša in vedno težje se je vsemu temu izogniti.

Ko otroci niti več ne vedo, kaj so dobili in darila puščajo kar tam, kjer so jih pač na zadnje odložili, je to zame znak, da je otrok preobremenjen, preplavljen z darili in sploh več ne razume, da je bil deležen posebnega trenutka. Seveda niso krivi otroci, kako naj razumejo ves ta decembrski cirkus, če ga še odrasli ne obvladajo?

Ko pa hočeš izstopiti iz tega dogajanja ali pa sodelovati le toliko, koliko ti pač paše,  te imajo pa za čudnega in že poslušaš argumente, češ, da je treba vsaj otrokom narediti veselje! S tem se strinjam le delno.

il davolo

Koliko dobrega naredimo otroku s tem, ko dobi od vseh sorodnikov vsaj po eno čokolado, nešteto piškotov in goro sladkarij? Nimam nič proti čokoladi, nič proti piškotom, nič proti sladkarijam, ampak resnično vrednost so le-te imele morda pred 30 leti, ko je sladkarija predstavljala luksuz in je imela svojo simbolno vrednost.  Če odrasli nimamo meje pri sladkarijah, kako jo naj  razvijejo otroci? Sladkorna industrija tesno sodeluje s prehrambnimi psihologi. Kdo zdaj manipulira koga in zakaj?

Danes je sladkorni lobi odlično opravil svoje. Ne verjamete? Vzemite dvoletniku čokolado iz rok in vam bo vse jasno.  V decembru v resnici praznuje sladkorni lobi, ki spretno pobira programirani raji cekinčke iz žepov. Pred 100 leti je človek pojedel 1 kg sladkorja na leto, danes pa po nekaterih virih človek v povprečju poje 100 kg sladkorja na leto! Je potem čudno, da imamo predebele otroke? Kako to, da je vedno več otrok in tudi odraslih, ki se lahko »pohvalijo« z diabetesom?

Argument, da je svet pač takšen, drži, ampak je potem treba kimati in početi isto kot vsi ostali, češ, saj to počnejo tudi drugi in temu se ne da izogniti? Po tej logiki bi bil svet še vedno ravna plošča, še vedno bi zažigali čarovnice. Sem za sladkarije, kekse, čipse, ampak v mejah normale? Kje točno so te meje je seveda druga debata. Ko sladica preraste v glavni obrok, zelenjava in sadje pa v neljubi dodatek, ki ga na koncu nihče ne poje, se pri meni sprožijo vsi možni alarmi.

Seveda dopuščam možnost, da so moja razmišljanja totalna neumnost. Čas bo pokazal svoje. Priznam, moja številka je 666 in za sladkorno industrijo so zgornje vrstice satanistične narave. Jebi ga!

***

Podobni članki:

PS: Zime so znane po kratkih dnevih in če se doma ob večerih ne želiš dolgočasiti, ti priporočam, da se naročiš na moje e-novice, kjer delim informacije o tem, kako se izdelujejo mozaike. Ob prijavi na e-novice dobiš kodo, s katero si lahko snameš brezplačno e-knjigo MOZAIK – PRIROČNIK ZA ZAČETNIKE.