Malo več kot eno leto je od tega, od kar sem se lotil malo bolj sistematično minimalizma. Kot kaže, pomlad v kombinaciji s soncem naredi svoje. Sit sem bil že zime in ker nisem ravno prijatelj nizkih temperatur, sem se v službo vozil v zimskih mesecih z avtom. Res je, da je takšen način vožnje topel, udoben, ampak nekako sem ves čas čutil, da ni na moji frekvenci.
Vsako leto sem pozoren, kdaj prvič po dolgem času spet zaslišim prvo ptičje petje, ki naznanja višje in kolesarjem bolj prijazne temperature. In res je čudovito zažvrgolel nek ptiček blizu doma in to je bil znak, da zamenjam prevozno sredstvo. Prijel sem za tlačilko in napolnil gume kolesa z zrakom. Kakšen užitek se je v službo voziti s kolesom! Dan se začne čisto drugače in Kitajci imajo prav, ko trdijo, da tako, kot začneš dan, tako ga tudi živiš.
Tako se spet že več dni zjutraj odpravljam v mesto s kolesom. Deset kilometrov v eno smer in deset nazaj domov. Razmišljal sem, kaj me je odvrnilo od tega, da nisem vztrajal lani do prvega snega in zakaj se letos kolesarjenja nisem lotil že prej? Verjetno lenoba. Po drugi strani pa so časi, ko sem se s kolesom vozil tudi po 10 cm snegu, minili. Mislim, da sem zase našel neko srednjo pot, s katero lahko živim. Ampak o tej lenobi sem pa še kar nekaj časa razmišljal. Lenoba je gotovo tista, ki preprečuje, da bi se minimalizma lotil na še bolj skrajen način. Je lenoba res sovražnica minimalistov?
Odvisno. Tudi, če minimalisti radi ločujemo odpadke, kolesarimo, se odrekamo določenih dobrin in se izogibamo hiperkapitalizma tam, kjer se nam to zdi smiselno, kar vse zahteva nek napor, smo pa na nek način tudi pametne lenobe. Zakaj?
Primerov je veliko. Zakaj bi zvečer hodil v fitnes, če je lahko moj fitnes že moja pot v službo? Zakaj bi ves čas moral pospravljati svojo kramo, če se lahko odvečne krame enkrat za vselej rešim in pospravljam še samo tisto, kar je ostalo in tega seveda čim manj? Zakaj bi se moral držati raznih diet in shujševalnih kur, če lahko že s svojim minimalističnim načinom prehranjevanja poskrbim za to, da se kazalec na tehtnici ustavi na neki normalni številki?
Po drugi strani pa na začetku minimalizem gotovo zahteva kar nekaj napora. Ni lahko vse svoje dokumente spraviti v digitalno obliko, ampak potem je pa enkrat za vselej mir, ker je vse shranjeno na trdem disku. Še dobro, da je ta, ko sem ta proces shranjevanja končal, padel na tla in se pokvaril. Backupa seveda nisem imel. Jao!
Seveda poškilim zjutraj proti avtu, ko pada dež, ko je mrzlo in, ko se mi res ne da s kolesom v službo. Ampak, ko pa enkrat sedim na kolesu, pa je občutek božanski. Mrzel veter me zbudi. Najlepše mi pa je, ko se lahko peljem mimo kolon avtomobilov, v katerih sem se še pred kratkim znašel tudi sam. Vožnja po centru Ljubljane, ko je vse zabasano, res ni zabavna in priznam, nimam živcev za to premikanje po centimetrih. Res je tudi, da me je pred nekaj dnevi ustavil policaj, ker sem vozil po kolesarski stezi v napačno smer, ampak to je kolateralna škoda, ki jo rade volje vštejem v svoj proračun.
Po zimskem spanju se mi energija vrača. Prej sem bil ves čas utrujen, zdaj sem poln energije in tudi potreba po spanju se mi je kar vidno zmanjšala, hkrati pa postorim zase in za druge mnogo več. Nastavki “zimskega vampka”, kar hitro izginevajo in počasi se vračam v formo.
V načrtu imam redukcijo nepotrebne krame v “špajzi” in še kje. V bistvu se tega že veselim.
Ko sem postavil fanpage o minimalizmu na Facebooku, je Martin Furlanič v svojem komentarju podal odlično definicijo, kaj minimalizem je: “Gre za skrajno obliko racionalizacije svojega obstoja, več kot je čistine okoli mene, dlje vidim.”
Podobni članki o minimalizmu: