Volker je posrečen možakar, ki sem ga spoznal lansko leto na Braču, ko smo delali mozaično zmajčico. Takoj sva se »zaštekala«. Kako se ne bi, če sem pa naletel na tako pozitivnega človeka, kot ga lahko srečam v vsakdanjem življenju le redkokdaj.

Všeč mi je, če so stvari preproste, pregledne in poenostavljene, brez odvečnih okraskov. Podobno gleda na življenje tudi upokojenec Volker, ki približno osem mesecev na leto potuje po Evropi in živi precej svobodno in predvsem srečno življenje.

20150426_115428

Potuje tako, da pri svojih gostiteljih dela nekaj ur na dan, zato pa dobi nekaj za pod zob, streho nad glavo in toplo posteljo. Zanimivo je, da pri tem delu ne gleda na uro in pogosto dela celo bistveno več kot bi moral, kadar začuti delo za svoje. Tako je bilo tudi, ko smo delali 8 m kip zmajčice na posestvu od Sabine Engelhardt (www.geaviva.net), kjer stoji tudi znani kamniti krog za meditacijo.

Ko nas je zjutraj ob šestih zbudi zvonovi cerkve, smo poleti zavihali rokave in se lotili mešanja betona, prenašanja cel kup kamenja in oblikovanja kipa. Nisem ga videl, da bi bil kdaj res slabe volje, ko je sonce žgalo in znal je zares ceniti tudi majhne stvari, recimo večerno pivo, na katerega sem ga kar pogosto z veseljem povabil, da sva si takrat poplaknila prašna usta.

Takrat je živel kar v »bunji«. Kaj sploh je bunja? V bistvu gre za kamniti »iglu«, pravijo, da so spali v teh kamnitih hišicah pastirji in da so se vanje skrivali ob slabem vremenu (http://sl.wikipedia.org/wiki/Ka%C5%BEun). Sam res rad spim pod milim nebom, če je treba tudi v šotoru, ampak to se mi je zdelo že skoraj malce preveč minimalistično za moj okus. Njega pa to očitno ni motilo, čeprav mi je razlagal, da ima sostanovalko, miško, ki je ponoči delala mišjo »galamo«.

Kako malo je potrebno, da ustvari človek v trenutku dobro vzdušje, je spet dokazal, ko je na plaži iz torbice potegnil ustno harmoniko in zaigral je vrhunski boogie-woogie. Takoj sem zagrabil dva kamna in začel v taktu tolči kamna drug ob drugega, da bi ga glasbeno vsaj malo podprl. Kakšna radost in kakšen balzam za dušo je bil ta dvominutni koncert!

20150427_113214

Volker rad preseneča s takšnimi akcijami. Tako mi je letos za rojstni dan podaril lesenega zmaja, ki ga je seveda naredil iz nekih vej kar sam. Kakšen car!

20150426_181217

Čas za pivo in selfie 🙂

Najbolj se mi je pa letos vtisnil v spomin dogodek, ko smo skupaj delali kip mozaične zmajčice. On je bil pri sprednji taci, jaz pa takoj zraven njega pri glavi. Seveda obstaja več načinov polaganja mozaičnih kamenčkov. Lahko namažeš vsak kamenček posebej z lepilom in ga potem prilepiš na podlago, možno pa je tudi namazati podlago z lepilom in potem nanje pritrditi mozaične kamenčke, oziroma keramične ploščice.

Načeloma raje ustvarjam mozaike na prvi način, da se lepilo sproti ne posuši. Ko sem med delom poškilil k njemu, sem videl, kako si je z lepilom na debelo namazal veeeelik del sprednje tace. Res sem bil v dvomih, da mu bo uspelo polepiti s kamenčki ves namazan del, ampak glede na to, da je odličen rokodelec,  dogajanja nisem komentiral. Sem pa radovedno vmes opazoval, kako napreduje. Moj bog! Bil je prava mozaična brzostrelka!

20150427_084940

Seveda sem ga vprašal, če ima kakšno posebno teorijo, ki podpira njegovo prakso? Odgovoril mi je: »Nicht suchen, finden!« V prevodu: »Ne išči, najdi!« In prav je imel, preveč smo se ukvarjali z iskanjem pravih koščkov, ki smo jih želeli potem prilepiti na pravo mesto. On se je v tem času raje ukvarjal s tem, da je prave koščke keramičnih ploščic našel. Tudi ostali somozaičarji so se mu čudili. Kako prav je imel ta možakar, saj se tudi v življenju pogosto preveč ukvarjamo s tem, da ves čas nekaj iščemo, namesto, da se potrudimo in ustvarimo pogoje, da dejansko nekaj najdemo.

On je prav gotovo že našel vse tiste sestavine v življenju, ki so mu pomembne. Zato se požvižga na internet, gsm in cel kup sodobnih pripomočkov, pravi, če je lahko brez njih živel kakovostno življenje v preteklosti, bo verjetno tako tudi v prihodnosti.

Podobni članki: